Ko sem še študiral, sem navadno po popoldanskih predavanjih na akademiji vadil ves večer in večkrat tudi pozno v noč. Tako dolgotrajno vadenje mi je dajalo občutek, da trdo delam, ogromno vlagam in sem na pravi poti trpečega glasbenika.
In to je bilo tudi res - ampak samo deloma.
Danes ugotavljam, da sem v resnici v vadenje vlagal veliko časa in energije, rezultati pa niso bili takšni, kot sem si želel.
Nekaj podobnega opažam tudi pri svojih učencih. Na urah mi zagotavljajo, da so vadili vsak dan (in jim tudi verjamem), pravega učinka pa kljub temu vedno ni.
V čem je težava?
Mislim, da učenci velikokrat ne vidijo razlike med igranjem kitare in usmerjenim vadenjem. Učitelji jim lahko pomagamo takole:
#1 ANALIZIRAJ PROBLEM, REŠITEV SE BO PONUDILA SAMA
Znan je odgovor Alberta Einsteina na izzivalno vprašanje, kako bi rešil svet v eni uri. Pravi: 55 minut bi porabil za analizo problema, za dejansko rešitev bi mu nato zadostovalo preostalih 5 minut.
(Medklic: s tem ne želim reči, da je najboljše vadenje, če 55 minut razmišljamo o vadenju, vadimo pa potem 5 minut ;).)
Jaz si to v našem primeru predstavljam takole: med vadenjem sem prisoten, z zbranostjo in namenom opazujem in se zavedam dogajanja v svojem telesu. Skladb ne preigravam brezglavo od začetka do konca, ampak z odprtimi ušesi in očmi zaznavam težave in jih analiziram.
Kaj se mi tukaj dogaja? Zakaj se na tem mestu vedno zapletem? Zakaj ne morem naprej? Zakaj je tukaj zvok tako čuden?
Ko prepoznam težavo, lahko z analizo hitro spremenim pristop in jo odpravim. Dobro torej vadim takrat, ko se dobro poslušam.
“Ko prepoznam težavo, lahko z analizo hitro spremenim pristop in jo odpravim. Dobro torej vadim takrat, ko se dobro poslušam.”
#2 VADI VADENJE - TUDI MED POUKOM
Takšno analitično vadenje nam ni prirojeno, ampak se ga je treba naučiti, ga vaditi. Če bomo učencu sistem in pristop k vadenju samo nekajkrat opisali pri uri, tega doma sam gotovo ne bo znal ponoviti.
Zato je dobro vadenje vaditi tudi med poukom.
Kako?
Mislim, da je zelo pomembno, da učitelj vsega ne prinese na pladnju, učenec pa samo konzumira. Da mu ne sugerira ves čas, kako bi moralo nekaj zveneti, kje naj pazi, kakšen prstni red naj izbere ….
Dajmo učencu možnost, da že med uro sam prispeva svoje doživljanje, komentira, s čim ima težave, pa tudi kaj se mu je zdelo dobro in zakaj. (Ne pozabimo poudarjati dobrih stvari, saj je treba ozavestiti tudi te, da se osredotočamo na dobro.)
Učitelj torej deluje kot moderator, ki spodbuja in usmerja učenčevo analizo z vprašanji, do zaključkov pa pride učenec sam.
Tako učenca hkrati vzgajamo v samostojnosti, ki jo pri vadenju in igranju instrumenta v resnici najbolj potrebuje. Učitelj je namreč ob njem samo eno uro na teden, vse druge ure v tednu pa mora biti učenec sam svoj učitelj.
“Učenca vzgajajmo v samostojnosti, ki jo pri vadenju in igranju instrumenta v resnici najbolj potrebuje. Učitelj je namreč ob njem samo eno uro na teden, vse druge ure v tednu pa mora biti učenec sam svoj učitelj.”
#3 POMAGAJ UČENCU SPREJETI NAPAKE
V današnji hiperperfekcionistični družbi niti odrasli niti otroci ne maramo delati napak in se jih celo bojimo.
Zato opažam, da so učenci večkrat jezni, žalostni ali razočarani, ko naredijo napako. Mislim, da je moja naloga, da jim razložim, da napaka ni nič drugega kot simptom. Kot je vročina ali glavobol, kihanje in kašljanje.
Simptom samo kaže na to, da nekje nekaj ni v redu. Da je treba tam natančneje pogledati in ugotoviti, kako ga odpraviti.
Da bi se znebil strahu pred napakami, učencu rečem, naj bo pri vadenju kot zdravnik. Opazuje naj simptome, znake “bolezni”, in poskuša ugotoviti, katera “bolezen” je to. Potem bo prav lahko našel pravo “zdravilo” zanjo.
Znak bolezni: tukaj bolj počasi igram.
Bolezen: mogoče ne vem, kam morajo prsti, imam slab prstni red …?
Zdravilo: osvežim prstni red, ga počasi večkrat zaigram.
Tako začnejo učenci skozi simptome spoznavati resnične vzroke težav. Ne utrujajo se s stalnim preigravanjem skladbe od začetka do konca v upanju, da bo simptom enkrat izginil sam od sebe (ker nikoli ne), ampak se osredotočijo na prepoznavanje in odpravljanje težav, iskanje pravega “zdravila”, in so tako pri vadenju veliko učinkovitejši.
“Moja naloga je, da učencem razložim, da napaka ni nič drugega kot simptom. Kaže na to, da nekje nekaj ni v redu. Da je treba tam natančneje pogledati in ugotoviti, kako ga odpraviti.”
#4 NE POZABI NA MUZICIRANJE
Vadenje je torej cela mala znanost - strukturirano in usmerjeno igranje instrumenta.
Kljub temu pa se mi zdi pomembno, da učenec na začetku in na koncu vadenja tudi zares igra - da ne izgubi veselja nad glasbo in ustvarjalnosti.
Eno je delo, ko se moramo osredotočiti na detajle in se prilagoditi svojim možganskim in telesnim sposobnostim, drugo pa je zabava, užitek ob muziciranju. Pomembno je oboje!
“Eno je delo, ko se moramo osredotočiti na detajle in se prilagoditi svojim možganskim in telesnim sposobnostim, drugo pa je zabava, užitek ob muziciranju. Pomembno je oboje!”
Imaš tudi ti izkušnje z neučinkovitim vadenjem? Kako se lotevaš te težave? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.