Veliko kitaristov se boji improvizacije zaradi napačne predstave, da to ni za “navadne” glasbenike. Da moraš biti napol skladatelj ali glasbeni genij, da znaš improvizirati.
Kar sploh ni res.
Prav tako učitelji včasih mislimo, da je improvizacija samo za “posvečene” učence. Da morajo biti zanjo izjemno zreli ali nadarjeni.
Pa tudi to ni res.
Improvizacije nas je lahko strah, ker imamo zaradi zmotnih predstav o njej občutek, da smo oddali svojo moč in izgubili nadzor. V nasprotju z igranjem po notah, kjer je vse v naprej določeno in vedno točno vemo, kaj nas čaka.
V resnici pa je improvizacija izjemno uporabno orodje pri spoznavanju mej instrumenta.
Skozi njo igrivo raziskujemo in širimo nabor izraznih možnosti kitare, kar nam pozneje pride zelo prav pri interpretaciji skladb.
#1 Improvizacija za interpretacijo?
V blogu o interpretaciji sem že pisal o tem, kako pomagati učencu najti njegovo lastno interpretacijo.
Improvizacija pa mu pred tem lahko pomaga spoznati nabor orodij in možnosti, ki so mu na voljo na kitari.
Z njo namreč odkriva nove tehnike, barve, dinamiko, skratka paleto možnosti na kitari - jih poveže s čustvi in tako konkretizira.
S tem lahko pozneje, ko igra neko skladbo, bolje začuti in razume, zakaj na nekem mestu uporabiti določen element interpretacije.
“Z improvizacijo učenec odkriva nove tehnike, barve, dinamiko, skratka paleto možnosti na kitari - jih poveže s čustvi in tako konkretizira.”
#2 Pet osnovnih iger improvizacije
Ko razmišljamo o improvizaciji, si navadno predstavljamo igranje brez vsakršne logike, strukture, nekakšno naključno poigravanje.
V resnici pa je ravno obratno: če želimo, da ima stvar smisel in se iz improvizacijske seanse kaj naučiti, se moramo prej pripraviti, med igranjem pa slediti zadanemu načrtu.
Zato se z učencem pred improvizacijo in po njej vedno pogovoriva: prej si učenec naredi načrt, potem pa zaigrano analizirava. Vse skupaj torej poteka zelo analitično in prav nič naključno.
Improviziranje rad razvijam s temi 5 osnovnimi igrami, “recepti”, ki jih lahko uporabiš pri pouku skupaj z učencem ali pa zase.
“Če se želimo iz improvizacijske seanse kaj naučiti, se moramo prej pripraviti, med igranjem pa slediti zadanemu načrtu.”
ton: kje se začne improvizacija?
Učenec si na kitari izbere en ton ali kratek motiv in ga poskuša zaigrati v različnih razpoloženjih: jezno, žalostno, zaljubljeno, pijano, prestrašeno …
Isti ton ali motiv poskusi predstaviti z neglasbenimi kvalitetami: kako izbrani motiv zveni v rdeči barvi ali kot mini roza avtek, puhasta veverica …
Nato poskusi učenec zaigrati ta ton ali motiv še kot stavke z različnimi kvalitetami koncev: s piko, vejico, klicajem, z odprtim koncem …
Izbrani ton ali motiv zaigra, kot bi bil ples: valček, marš, tango …
Učenec s to igro raziskuje zvočni spekter kitare in odkriva nove zvoke.
lestvica: napetosti in razrešitve
Učitelj igra osnovno džezovsko kadenco (ii-V-I) s septimami, učenec pa lestvico v isti tonaliteti poljubno gor in dol v zaporednih tonih. Pomembno je, da tonov ne preskakuje, lahko pa se sprehaja navzgor in navzdol ter obrača smer, kakor želi.
Poigrava se lahko tudi z ritmom, tako da se na kakšnem tonu ustavi, ga zadrži, ali kakšnega skrajša.
Za mlajše učence lahko stvar poenostaviš tako, da vzameš samo del lestvice (recimo par tonov).
Pri tej igri se učenec uri v poslušanju in spoznava, kje nastajajo napetosti in kako se razrešujejo.
vprašanje - odgovor: motivi in odnosi med njimi
Učitelj zaigra kratek motiv (en do dva takta), učenec pa poskusi nanj “odgovoriti”. Kot predvajo lahko samo ponavlja učiteljev motiv, ko se počuti dovolj suverenega, pa tudi sam oblikuje svoje “odgovore”.
Igro lahko obogatimo z dialogom atonalnih zvokov (udarjanje po obodu, praskanje po strunah …).
To da učencu občutek za razvoj motivov in odnose med njimi.
blues: fraze in harmonija
Ta igra je primerna za malo naprednejše učence, ki že znajo igrati različne lestvice in razumejo harmonske sheme.
Učenec si zamisli svoj lastni motiv iz tonov bluesovske lestvice, učitelj pa zraven igra bluesovsko shemo. Ko se menjajo akordi, učenec zaigra svoj motiv na lestvici novega akorda.
S tem učenec pridobi občutek za fraze in harmonijo.
igra vlog: širjenje palete
Učenec skladbo ali del skladbe, ki jo trenutno igra, zaigra tako, kot bi jo pele različne osebe (vitez, starček, zmaj, nerodni pujsek …).
Vaja učencu širi paleto barv, zvokov, občutek za dinamiko in agogiko. Podobna je prvi igri, samo da je zaradi daljšega motiva veliko kompleksnejša.
#3 Udomači se zunaj cone udobja
Improvizacija se mi zdi pri odkrivanju instrumentovih možnosti nepogrešljiva, saj učenec z njo poveže možnosti kitare s čustvi in situacijami v notnem zapisu.
Sproščeno gre lahko do svojih mej in mej kitare, s čimer jih spozna in udomači. Najbrž bo te ekstremne rešitve pri interpretaciji skladb kasneje redko uporabil, bo pa vedel zanje in se znal bolje odločati.
Nabral si bo zalogo orodij, ki mu bodo dala veliko možnosti izbire pri interpretaciji, in osmislil izbiro konkretnih rešitev.
“Učenec gre lahko z improvizacijo do svojih mej in mej kitare, s čimer jih spozna in udomači. Najbrž bo te ekstremne rešitve pri interpretaciji skladb kasneje redko uporabil, bo pa vedel zanje in se znal bolje odločati.”
Tudi tebe misel na improviziranje navdaja s strahom? Ali pa improigre že uspešno in z navdušenjem uporabljaš zase ali s svojimi učenci? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.