Prvi dan šole. Prvček z ogromno kitaro na rami napol skrit za mamico vstopi v učilnico. Oči mu žarijo v vznemirjenem pričakovanju novega sveta. Zdaj bo končno kitarist! Prve ure srka novo znanje kot goba in po učiteljevem nasvetu vsak dan pridno vadi.
Pa pride oktober in prvi večji izzivi, mali kitarist vidi, da ne bo šlo brez napora in da je brenkanje po kitari nekoliko težje, kot si je to še pred kratkim predstavljal. Vznemirjenje zaradi neznanega popusti in vedno težje se spravi h kitari.
Kaj pa zdaj?
#1 KAJ SE JE ZGODILO Z MOTIVACIJO?
Kot vemo že iz šole, je motivacija lahko zunanja ali notranja. In naučili smo se tudi, da je notranja tista pomembnejša, ki nas žene, da nekaj počnemo iz sebe, bolj zavzeto in dlje.
Ko otrok pride v glasbeno šolo, ima veliko notranje motivacije, saj se navadno sam odloči za igranje instrumenta. A ima pri tem navadno nerealno predstavo o tem, kaj pomeni se učiti instrument.
Najbrž si predstavlja, kako brez napora igra svoje najljubše skladbe z radia, brez napora brenka ob tabornem ognju in virtuozno skače s prsti po strunah, da se kar kadi.
Te predstave so krasne, a do tja je dolga pot. Nekje vmes se zaradi naporov in normalnih padcev vsaj občasno izgubi začetno veselje in goreča želja po novem znanju.
“Ko otrok pride v glasbeno šolo, ima veliko notranje motivacije, saj se navadno sam odloči za igranje instrumenta. A ima pri tem nerealno predstavo o tem, kaj pomeni se učiti instrument.”
#2 ZUNANJA MOTIVACIJA
Zunanja motivacija je navadno označena kot slaba in nezaželena. Sem lahko uvrstimo pohvalo, štampiljke, nalepke, bonbone, pri starejših aplavz, denar, ugled …
A po mojih izkušnjah ni vedno tako.
Rad uporabljam pohvalo, res pa je treba biti previden z doziranjem in pravo obliko! To pomeni, da se pri tem osredotočam na učenčeva dejanja (ne nanj kot osebo), in to konkretno.
Recimo: vidim, kako se trudiš v petem taktu upoštevati novi prstni red. NE: To ti je dobro uspelo! (Ali še slabše: Ne. Še enkrat!)
Zmerno doziranje v primerjavi s spodbujanjem notranje motivacije je pomembno, saj je od pretežno zunanje motivacije mogoče postati odvisen. In za odvisnike vemo, kaj potrebujejo: redno konzumiranje - in vedno večje doze.
“Od pretežno zunanje motivacije je mogoče postati odvisen. In za odvisnike vemo, kaj potrebujejo: redno konzumiranje - in vedno večje doze.”
#3 NOTRANJA MOTIVACIJA
Na drugi strani imamo notranjo motivacijo, ki je naš cilj. Ta namreč žene učenca, da sam vedno znova premaguje ovire in rešuje izzive na poti k obvladanju instrumenta.
Napajajo jo različni viri:
lastna identiteta
Ljudje smo družabne (in družbene) živali in radi smo del tropa, skupine.
Če se enkrat vidimo kot kitariste, nas to lahko žene, da ne odnehamo, ko je treba premagati kakšno prepreko. Prav tako učenca motivira igranje v skupini, v duu ali orkestru.
Učenca lahko nagovarja tudi učbenik s smiselnim izborom skladb, svojo estetiko, zgodbo. Zato sem se tudi v svojem učbeniku odločil za prijazna lika fanta in njegovega dedka, ki s svojo zgodbo povezujeta vsebino in učenčev čustveni svet, s katero se tako lažje identificira.
čustva
Si kdaj zaradi zaljubljenosti naredil kaj odštekanega? Močna čustva so lahko ogromna motivacija.
Tako se mi vsako leto zgodi, da me učenec prosi, da bi skupaj pogledala kakšno pesmico, ki bi jo rad zaigral mami za rojstni dan ali na družinskem praznovanju.
Konkretna situacija, nabita s čustvi, ima veliko moč motivacije.
razumevanje snovi
Po mojih izkušnjah s sabo in učenci je nekaj najmočnejšega moč razumevanja nekega problema.
Ta aha-moment ti da občutek uspeha, moči, da si premagal neko prepreko, stopil stopničko više. To ti da zagon za naprej in zaupanje vase, da zmoreš.
Pri pouku se torej trudim pripraviti teren, da imajo učenci možnost doživeti te trenutke razsvetljenja.
Primer: Ker vem, da bo v naslednji skladbi nek težek prijem, ga že prej (ne da bi to napovedal) vadiva v neki tehnični vaji. Ko nato učenec v skladbi “naleti” na takšno situacijo, doživi aha-moment. Temu reče Paul Harris, eden mojih didaktičnih idolov, proaktivno učenje (v nasprotju z reaktivnim učenjem, ki reagira na težave).
Tu je treba omeniti še težavnost snovi, ki jo izbiramo za učenca. Naj bo malo težja od tega, kar zmore, ravno toliko, da ga spodbuja k napredku, a ga hkrati ne prestraši in odvrne od nje.
Vedeti moram, da je skladbo z nekaj vloženega truda sposoben usvojiti. Po tem procesu razume, da se njegov vložek časa in truda splača - in ga zna ceniti.
konkretni dosežki
Za občutek izpolnjenosti, da je nekaj novega spoznal in dosegel, učencu največ pomeni konkretno znanje, dosežen cilj.
To pomeni, da mu novo znanje “zapakiram” v nekaj že znanega in zelo konkretnega.
Recimo: čisto prvo šolsko uro začnem z menjavo praznih strun s palcem. (Več o prvi šolski uri sem pisal tukaj.) To učencu samo po sebi nič ne pomeni in če bi želel doma povedati, kako je bilo na prvi uri, bi lahko rekel le, da zna igrati po strunah A in D. Brez veze.
Če pa ta isti gib dam v kontekst in ga uporabim kot spremljavo pesmice Mojster Jaka, je to zanj nekaj čisto drugega. Konkreten dosežek, ki si ga zapomni in ceni. In tudi doma lahko s ponosom pove, da po prvi uri obvlada svojo prvo pesmico.
Čisto druga pesem, kajne? :)
#4 KO MOTIVACIJE NI
Pri vsaki stvari, ki jo počnemo dalj časa, se nam neizogibno zgodi, da nam v nekem obdobju motivacija pade ali sploh nimamo nobene volje več.
To se ne zgodi samo učencem, ampak tudi profesionalcem. Stvar sama po sebi ni prav nič grozna ali čudna, ampak jo moramo enostavno pričakovati.
Zelo dobra se mi zdi misel Chucka Closa, da je inspiracija za amaterje. Profesionalci se enostavno spravijo k stvari.
To pomeni, da nihče, tudi najuspešnejši ljudje (ali pa ravno oni) niso ves čas razpoloženi, polni navdiha in navdušenja in vsak dan komaj čakajo, da začnejo delati. Če bi samo čakali na navdih, pravi Close, bi se zgodilo bolj malo.
Za te primere je torej treba biti pripravljen.
Težko obdobje lahko učencu pomagajo prebresti dobre, že ustaljene navade, nekakšni rituali, avtomatizmi. Recimo vnaprej pripravljen kotiček za vadenje, urnik vadenja, nastopi za domače (starše in pliškote :) ) … Zanemariti pa ne velja niti nekaj več zunanje motivacije.
“Inspiracija je za amaterje. Profesionalci se enostavno spravijo k stvari.”
In nenazadnje … vse, kar sem naštel zgoraj, ne bo nič zaleglo, če ne bo izpolnjen prvi in osnovni pogoj: da smo motivirani najprej mi sami. Brez motiviranega učitelja ni motiviranega učenca.
“Brez motiviranega učitelja ni motiviranega učenca.”
Te zdolgočaseni in nepripravljeni učenci spravijo iz tira? Kaj narediš? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.