Prvi šolski dan, prva ura kitare je za učenca nekaj prav posebnega. Je začetek nečesa novega, razburljivega, včasih tudi malo strašljivega. Je neke vrste ritual, vstop v novo okolje, nov svet in dogodivščine.
Pri načrtovanju in izvedbi te prve ure sem pozoren na naslednje stvari.
#1 PRVA URA JE NEPONOVLJIVA
Včasih se učitelji premalo zavedamo posebnosti tega prvega stika učenca s šolo, z učiteljem, kitaro in glasbo - in premalo pozornosti namenimo tej čisto prvi uri. To je škoda, saj je ta ura neponovljiva in včasih se mi celo zdi, da ni brez pomena za učenčevo nadaljnjo kitarsko pot.
Jaz sem doživel že veliko prvih ur in še velikokrat jih bom, za učenca pa je to nekaj posebnega in neponovljivega. Nočem podcenjevati tega dogodka, zato se trudim empatično vživeti v njegov položaj.
Prve ure hočem otroka spoznati celostno. Njegova zanimanja, želje, osebnost ... in ga videti kot človeka, ki ima svoje življenje ter še druga zanimanja in obveznosti zunaj glasbene šole.
Pričakujem, da bo zato prihajal na ure različno razpoložen. Včasih poln veselja in energije, drugič utrujen ali brez zanimanja,
Hočem imeti posluh za svoje učence (pa ne samo za tone, ki jih igrajo ;) ). Želim jim pomagati najti njihove meje in jih potiskati vedno znova naprej.
“Jaz sem doživel že veliko prvih ur in še velikokrat jih bom, za učenca pa je to nekaj posebnega in neponovljivega.”
#2 STRUKTURA PRVE URE
1. del ure: Spoznavanje otroka
Drug drugemu se predstaviva. Malo poklepetava o vsakdanjih stvareh: o njegovi družini, kaj ima rad, česa ne, o priljubljeni hrani, glasbi, ali ima kakšno domačo žival ... in seveda zakaj se je odločil za igranje kitare.
Te informacije mi lahko pozneje zelo pomagajo pri razlagah, saj mu jih lahko približam jih naredim bolj razumljive. S konkretnimi primeri tega, kar pozna in ima rad, mu pomagam razumeti kompleksnejše ideje.
Na primer: Otrok ima kužija. Ko igra uspavanko, mu pomagam s predstavo, naj jo zaigra svojemu kužku, tako da jo zaigra bolj doživeto.
2. del ure: Sproščeno s kitaro
Želim, da se učenec kreativno sooči s kitaro. Zato mu na začetku poskušam čim manj sugerirati, kaj vse kitara zmore, ampak mu dam ustvarjalno nalogo, da sam pride do tega.
In sicer ga prosim, da za domačo nalogo nariše svojo sanjsko kitaro. Tu mu dam proste roke, da razmisli o vseh bolj ali manj običajnih sposobnostih in lastnostih svoje sanjske kitare. Kaj zmore? Kaj navadnega ali nenavadnega počne? Kakšne zvoke spušča? Lahko celo leti? S tem dosežem, da razmišlja kreativno brez običajnih omejitev in spozna, da je kitaro mogoče igrati na različne načine in tako iz nje izvabiti zelo različne zvoke.
Druga takšna naloga s podobnim ciljem je, da si izmisli strašljivo zgodbico o gradu duhov in jo zaigra na kitaro. Spodbudim ga, naj iz nje izvabi različne zvoke. Uporabiti jo sme na vse mogoče načine (samo da ostane cela :) ). S tem dosežem, da učenec izgubi strah pred kitaro in se je dotika sproščeno in ustvarjalno.
3. del ure: Spoznavanje delov kitare
Pokažem mu različne kitare in skupaj raziščeva dele kitare. Naučiva se imena strun in poimenovanja prstov.
Učenec doma skupaj s starši izpolni delovni list, v katerega vpiše dele kitare.
4. del ure: Igranje pesmice
Nikakor ne želim, da bi učenec odšel od ure samo z nekimi tehničnimi podatki, ampak da že takoj izkusi veselje ob igranju kitare.
Začneva tako, da igra s palcem po struni d, potem po struni A. Nato še izmenjaje po eni in drugi struni.
Zdaj sva navadno že pri koncu ure in oznanim, da že zna svojo prvo pesmico! Vprašam ga, ali jo pozna (seveda je ne more :) ) in čudno me pogleda.
Prosim ga, da še enkrat zaigra izmenjaje po obeh strunah, jaz pa zraven pojem Mojster Jaka.
Tako iz abstraktne vaje menjave strun nastane konkreten rezultat - igranje in petje znane pesmice. Otrok od prve ure odide z dobrim občutkom in ponosom, da se je že nekaj naučil.
5. del ure: Ponovitev
Prosim ga, da ponovi, kaj ima za domačo nalogo (narisati sanjsko kitaro in uglasbiti strašljivo zgodbico o duhovih, napisati dele kitare), s čimer preverim, ali je res razumel mojo razlago.
“Tako iz abstraktne vaje menjave strun nastane konkreten rezultat - igranje in petje znane pesmice. Otrok od prve ure odide z dobrim občutkom in ponosom, da se je že nekaj naučil.”
#3 VZPOSTAVLJANJE ODNOSA S STARŠI
Želim, da so starši prisotni na prvi uri in na urah vsaj prvi mesec.
Razložim jim predvsem, da je učenje kitare kompleksen proces. Je tek na dolge proge.
Pri risanju razumemo, da se začne s kracanjem in sčasoma preide v male umetnine. Z veseljem in ponosom hranimo prve risbice svojih otrok, čeprav so še čičke čačke.
Želim, da tudi učenje kitare vidijo podobno. Kot dolg proces, pri katerem ni vedno v ospredju rezultat, ampak sproščen prostor za raziskovanje, odkrivanje novih stvari, improvizacijo, učenje.
Povem jim tudi, da ne želim vzgojiti strojev, ki bodo igrali brez napak (in čustev), ampak kitariste, ki znajo kritično analizirati in z razumevanjem najti rešitev za težave.
V mojem pristopu k učenju mora biti torej prostor za napake, saj se iz njih največ naučimo in so možnost za rast.
Poudarim tudi, da so starši za otroka zelo pomembna podpora pri učenju kitare. Otrok išče njihovo potrditev in s tem dobi občutek, da je to, kar počne, nekaj vredno. Zato staršem predlagam, da poslušajo otroke pri igranju, kolikor morejo. Da tu in tam priredijo domači koncertek. Da ima otrok občutek, da on, njegovi starši in učitelj držimo skupaj in ga podpiramo.
“Pri risanju razumemo, da se začne s kracanjem in sčasoma preide v male umetnine.
Želim, da tudi učenje kitare vidijo podobno. Kot dolg proces, pri katerem ni vedno v ospredju rezultat, ampak sproščen prostor za raziskovanje, odkrivanje novih stvari, improvizacijo, učenje.”
Se tudi tebi zdi prva ura tako pomembna? Se nanjo kako posebej pripraviš? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.