Danes imam najprej eno vprašanje zate. Pomisli na svoja prva leta učenja kitare. Spomni se svojih interpretacij komadov. Kako so nastale? Iz tebe? Ti jih je sugeriral učitelj?
Se jih sploh spomniš?
…
Jaz tudi ne.
Ko sem bil sam začetnik kitare, pri interpretaciji skladbic nisem imel kaj dosti besede. Največkrat mi jo je učitelj kar sam napisal v note. Označil je, kje naj bo forte, kje piano, kje naj se ustavim, uporabim kakšno zvočno barvo …
Danes se ne čudim več, da nisem razumel njegove zgodbe - sploh pa ne, zakaj bi vse to počel. In ko je prišel trenutek resnice, ko sem moral svoj izdelek pokazati na kakšnem nastopu, je vse naučeno izpuhtelo v zrak - in ostala je samo še neka mlačna, žalostna zadeva.
Zveni znano?
#1 NAJPREJ MORA UČENEC RAZUMETI, ZAKAJ
Kasneje sem veliko razmišljal o tem, kako pomagati svojim učencem, da se jim to ne bi zgodilo.
Da bi razumeli, zakaj uporabljajo neke elemente, zakaj igrati na določen način (glasno, pohitevajoče) - predvsem pa, da bi vse to prišlo iz njih.
Zelo pomembno se mi zdi učencem razložiti, da kitaristi nismo samo instrumentalisti in nekakšni športniki, ki brezglavo norimo in hočemo pokazati, kako hitro lahko igrajo naši prsti.
Ampak smo pripovedovalci zgodb.
Čar našega igranja je, tako kot pri Tisoč in eni noči, v zgodbah, ki jih pripovedujemo na kitari.
To jim prikažem s to vzporednico: tako kot ko majhnemu otroku pripovedujemo ali beremo pravljico in pri tem včasih govorimo čisto potiho in cvileče kot drobna miška, drugič pa glasno in bobneče kot velikan - tako naj pripoveduje svojo zgodbo tudi na kitari.
S tem nazornim prikazom učenec zdaj razume in ve, zakaj igra glasno (ker je velikan) ali pa tiho (kot miška).
“Kitaristi nismo samo instrumentalisti in nekakšni športniki, ki brezglavo norimo in hočemo pokazati, kako hitro lahko igrajo naši prsti. Ampak smo pripovedovalci zgodb.”
#2 ZDAJ JE NA VRSTI KAKO
Pri razlagi svojim učencem grem še korak dlje in jim napovem, da bomo zdaj ustvarjali filmsko glasbo.
Sledim tem korakom:
1. Osnovna analiza
Da lahko skladbo dobro interpretiramo, moramo najprej pogledati, kakšna je, kako je sestavljena - in to tudi upoštevati.
Pogledava, koliko delov ima komad, je vse skupaj v enem kosu ali ima stavke?
Kakšen je komad? Vesel, žalosten, hiter, počasen?
Pogledava tonaliteto, taktovski način, je skladba melodična ali harmonična?
Kaj je skladatelj že napisal v note?
2. Okvir
Tu je prostor za fantazijo. Kot učitelj v tej fazi podpiram učenca s pomožnimi vprašanji, da sam korak po korak pride do svojih odgovorov.
Kdo igra v tvojem filmu: star gospod, mlada gospa, pijanec, vitez …?
Kdaj se dogaja film? To je lahko široko, na primer srednjeveški film, v prihodnosti, jeseni, zvečer?
Kakšno je vreme? Določimo okoliščine, ki dajo skladbi atmosfero. Tako zgodba ne visi v praznini, ampak dobi globino.
Učenec lahko izdela tudi plakat za svoj film (tako kot v kinu) in si izmisli nov naslov za film (Kdo bi šel gledat film Andante, op. 54? :) )
Če je skladba dovolj melodična, si včasih izmisliva tudi besedilo, ki pomaga pri artikulaciji.
3. Interpretacija
Ko ima učenec izdelan okvir, razume, kaj se v komadu dogaja, in ve, kaj želi z njim podariti poslušalcu.
Zdaj razmisliva o tem, kakšne možnosti ima to izraziti na kitari. Da bi učencem ta del olajšal, sem ga razdelil na štiri sklope.
a) Dinamika: glasno, tiho, naraščajoče ...
b) Agogika: hitrost, accelerando …
c) Artikulacija: robotsko (rižki), špageti in vse vmes.
d) Barve: sul tasto je toplo, mehko, kot bi se zavil v puhasto odejo, sul ponticello pa te kar zebe, že ko zaigraš, imaš kurjo polt. Zato imam toplo rumeno barvo za sul tasto, hladno modro za sul ponticello, vmes pa je nevtralna zelena.
Ob vseh teh štirih elementih spet pogledava komad in razmisliva, kje so fraze (scene, deli), kaj se tam dogaja in kakšna dinamika bi ustrezala dogajanju.
Da si lahko učenci vse skupaj lažje predstavljajo in grejo tudi sami skozi opisani proces, sem zanje izdelal naslednjo grafiko, ki je del mojega novega učbenika Po šestih strunah okrog sveta.
S klikom na katero izmed spodnjih slik si jo lahko preneseš in jo preizkusiš s svojimi učenci :)
#3 ZDAJ JE SKLADBICA NJEGOVA
Na ta način nastane konstruktivna debata o tem, kako in zakaj bi se dalo interpretirati ta komad.
Pri oblikovanju končne podobe skladbe učenec aktivno sodeluje, vanjo da veliko sebe, zato začne resnično razumeti, zakaj kje uporabiti kateri element (“modro”, ker se njegova oseba boji odmeva v noči, ali pa “rumeno”, ker je našla izgubljeno mucko in jo vsa raznežena objema).
Pa še bonus: učenec na nastopu ne misli samo na gibanje prstov, ampak je lahko zelo fokusiran, ker mu zadaj teče zgodba, ki jo je sestavil sam. Tudi interpretira tekoče, avtomatično in naravno, saj sva se za posamezne elemente odločila skupaj in v logično podporo njegovi zgodbi.
Celotna skladba tako postane doživeta, živa in barvita - in je tudi za nas poslušalce pravo doživetje.
Ugotovil sem, da je na ta način interpretacija za moje učence nekaj prijetnega, hec, kot igra - in to radi počnejo. Nikakor tega ne vidijo kot dodatno delo, ampak kvečjemu kot bonbonček, sprostitev, majhen oddih med naporno uro.
“Pri oblikovanju končne podobe skladbe učenec aktivno sodeluje, vanjo da veliko sebe, zato začne resnično razumeti, zakaj kje uporabiti kateri element.”
Kako se ti zdi ta pristop? Si lahko predstavljaš, da bi ti koristil? Seveda pa me zanimajo tudi tvoji preizkušeni triki. Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.