Glas.
Človeški glas je prvo glasbilo. Imamo ga vsi, pride v paketu.
Ko pojemo, smo bližje svojim glasbenim idejam, bolj smo v skladu s svojim intuitivnim glasbenim doživljanjem. Ko pojemo ob spremljavi instrumenta, lahko za trenutek celo malo pozabimo na tehnični vidik, na um, razum.
Pa ne mislim hudo izobraženega, umetniško dodelanega glasu, ki do potankosti zadene vse tone. Ampak čisto navadno, ljubiteljsko petje, kjer se glas tudi kdaj zlomi ali odtava po svoje. Tako uživantsko, izpod tuša :)
#1 FRAZIRANJE Z DIHANJEM
Kitara je za razliko od pihal neodvisna od dihanja. (Vseeno ti svetujem, da med igranjem ne pozabiš dihati :) .)
To je po eni strani prednost, saj za igranje kitare dihanja ni treba trenirati s posebnimi dihalnimi vajami in nikoli ti ne zmanjka sape.
Po drugi strani pa je to hkrati tudi slabost, saj ti dihanje pomaga glasbo strukturirati. Prav sili te v to, da dihaš v toku s skladbo in jo z dihom fraziraš čisto instinktivno.
Od pihal se lahko torej veliko naučimo tudi kitaristi: pomagajmo si s petjem!
To enostavno pomeni, da med igranjem pojemo zraven še melodijo. Kakovost petja tu ni tako pomembna, samo da začutiš dih glasbe.
To bi lahko razumeli kot horizontalni pogled na glasbo. Skladbo s tem pristopom brez težav razdeliš na dele, fraze.
“Od pihal se lahko torej veliko naučimo tudi kitaristi: pomagajmo si s petjem!”
#2 ZAVESTNO IGRANJE
Enoglasna skladba je že na prvi pogled zelo pregledna in jasna za razumevanje.
Pri večglasju pa se stvari lahko zakomplicirajo. Velikokrat se nam lahko zgodi, da vidimo vsak akord zase, pozabimo pa na posamezne glasove in kompleksnost celote. Če pa ob igranju poješ neki glas, se kar naenkrat zaveš posameznih motivov in poteka melodije.
Če namreč poslušamo samo glavno melodijo, lahko spregledamo motive, ki se ponavljajo v spremljavi in ne vidimo celotne slike.
Temu bi lahko rekli vertikalni pogled. Glasove razčlenimo istočasno, enega ob drugem. S tem dobimo boljšo orientacijo, bolj zavestno igramo vse dele skladbe.
#3 ARTIKULACIJA IN INTERPRETACIJA
Učenci imajo pogosto težave razumeti in prepoznati poudarke v skladbi, kaj želijo vezati, kako variirati, kateri deli so sorodni, podobni …
Tukaj moram poudariti, da petje, ki ga predlagam, ne ostane samo pri la-la-la, ampak spodbujam učence, da si k skladbici izmislijo svoje besedilo.
S tem pridobimo še dodatno kakovost, podporo k ustrezni interpretaciji, učenci si melodijo lažje zapomnijo in jo tudi prikličejo.
Pisanje lastnega besedila pride mojim učencem nadalje prav tudi, ko se lotevamo interpretacije skladbe po mojem sistemu “filmske glasbe”. (O tem si lahko prebereš več v tem blogu.)
“S petjem lastnega besedila pridobimo še dodatno kakovost, podporo k ustrezni interpretaciji, učenci si melodijo lažje zapomnijo in jo tudi prikličejo.”
Pomembno je, da igramo kitaro tako, kot pojemo, ne pa obratno - da bi peli tako, kot igramo kitaro.
Se pravi, da razumemo kitaro kot sredstvo (instrument) za glasbeni izraz svoje notranjosti. Da se z interpretacijo ne prilagajamo pomanjkljivostim instrumenta, ampak najdemo poti mimo njenih omejitev.
Tudi ti poznaš kakšno super moč petja? Pri čem ti še pomaga? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.