Branje not je kot branje knjig. Več kot beremo, bolje nam gre. Beremo vedno hitreje, bolj tekoče - in brez večjih napak tudi čisto neznana besedila.
Zato ni naključje, da imajo nekateri moji učenci po daljšem premoru od kitare, na primer po poletnih počitnicah, kar precej težav z branjem prima vista.
Da bi jim naredil učenje branja not manj stresno in suhoparno, za vajo uporabljam kartice Compose yourself, ki so sicer namenjene igri skladanja.
To je komplet kartic s kratkimi motivi. Kartice so prozorne, zato jih je mogoče obračati v vse smeri (vertikalno, horizontalno), s čimer nam da vsaka kartica štiri različne motive.
Super stvar se mi zdi tudi, da lahko sestavljeno melodijo s pomočjo številke na kartici hitro vneseš v aplikacijo na spletni strani. Tam ti jo nato zaigra orkester ali marimbafon. Kul, ne?
“Branje not je kot branje knjig. Več kot beremo, bolje nam gre. Beremo vedno hitreje, bolj tekoče - in brez večjih napak tudi čisto neznana besedila.”
#1 ZAKAJ PRIMA VISTA
Mogoče se sprašuješ, zakaj bi se sploh vsi skupaj mučili z igranjem prima vista.
Naj se spet vrnem k vzporednici z branjem knjig. Ko smo bralci začetniki, prebiramo najprej črko za črko, nato jih povezujemo v besede, kasneje v stavke in večje zaključene misli. Več kot beremo, bolj smiselno postaja naše branje - hitreje in sproti znamo razbrati ne samo posamezne črke, ampak tudi že misli, manjše celote, kar se kaže v smiselni rabi glasu, fraziranju.
Čisto enako je tudi pri branju not. Na začetku se še precej mučimo z iskanjem tonov na kitari, ko imamo za seboj že več preigrane literature, pa že od daleč razpoznamo motive in fraze in jih zmoremo že ob prvem igranju smiselno predstaviti.
Kaj s tem pridobimo?
Uporabno analitično orodje, ki nam pomaga tudi pri hitrem pregledu novih skladb. V trenutku razumemo strukturo skladbe, posamezne elemente in opazimo morebitna težja mesta.
Izkušnjo z veliko literature. Čeprav so skladbe malo lažje kot sicer, pride učenec v stik z veliko več literature in pridobi pregled, nekaj širine.
Poleg tega se z vadenjem prima vista izognemo temu, da bi se učenec učil igrati samo po posluhu in bi note bral težko ali pa sploh ne. Ali pa da bi igral samo po zapisanem prstnem redu, praktično samo po številkah.
#2 PRIMA VISTA KOT USTVARJALNA IGRA
Iz svojih časov sem bila navajen, da je zgodba potekala nekako takole: učitelj mi je dal note na stojalo, kakšno minuto časa za pripravo, jaz sem zaigral, kar pač sem, na koncu pa je učitelj komentiral.
A prav kmalu je vse skupaj postalo prav dolgočasno in zadeve se nisem več prav nič veselil.
Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem pogruntal, da bi lahko stvar poživil z igrico za skladanje.
#3 POTEK IGRE
Navadno si učenec najprej pogleda kartice, se odloči, katere so mu simpatične, in si jih zloži v svoje zaporedje.
Potem zloženo zaigra in komentira, kako se mu je zdelo.
Če mu na kakšnem mestu kaj ni všeč, lahko kartico samo obrne ali pa zamenja z drugo. Potem novo skladbico še enkrat zaigra prima vista (že drugič!), spet komentira, lahko še kaj spremeni in spet zaigra.
Pogovarjava se o tem, kako mu je skladbica všeč, so si katere kartice podobne in kako, kakšen je konec …
Na ta način se ves čas igrava, ampak tudi vadiva igranje prima vista.
Učenec sam zloži melodijo, jo bere, zaigra, se posluša in komentira, s čimer dobi tudi predstavo o tem, kako se neki zapis sliši. Ves proces je zelo sproščen in ustvarjalen.
“Učenec sam zloži melodijo, jo bere, zaigra, se posluša in komentira, s čimer dobi tudi predstavo o tem, kako se neki zapis sliši. Ves proces je zelo sproščen in ustvarjalen.”
#4 UČENEC JE SKLADATELJ
Na koncu učencu še rečem, da imam s seboj orkester, ki bo zaigral njegovo novo skladbico. Vsaka kartica je namreč oštevilčena, to številko vnesemo v aplikacijo na njihovi spletni strani in dobimo orkestrsko izvedbo.
Učenec lahko še enkrat zaigra skupaj z orkestrom, skladbico, ki smo jo ustvarili, pa lahko tudi natisnemo.
Tako ima poleg vsega tega na koncu ure učenec v rokah svojo pesmico, ki ji lahko dava tudi naslov in jo še večkrat igrava. Ima svoj izdelek in občutek, da je skladatelj. Pri vsem tem pa smo ves čas vadili igranje prima vista!
Zakaj je torej vadenje prima vista z igro skladanja tako všeč učencem in meni?
Učenec se igra, je sproščen in ustvarjalen.
Na koncu igre ima svoj izdelek in občutek zadovoljstva.
Učenec sproti osvoji še drugo znanje: veliko bolje razume glasbene motive, kaj so fraze, kako zaključiti skladbico, kako narediti odprt konec …
Igra mu pomaga pri improvizaciji in izražanju sebe, razvija glasbeni jezik pri skladanju lastnih pesmi.
“Tako ima poleg vsega tega na koncu ure učenec v rokah svojo pesmico, ki ji lahko dava tudi naslov in jo še večkrat igrava. Ima svoj izdelek in občutek, da je skladatelj. Pri vsem tem pa smo ves čas vadili igranje prima vista!”
Kako pa ti pristopaš k prima vista? Imaš kakšno dobro knjigo, ideje, kako stvar približati učencu? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.