Pedagoška pot me je za nekaj časa vodila iz učilnice v ravnateljsko pisarno, ker sem verjel (in še verjamem), da poučevanje glasbe presega meje posamezne učilnice. Moja želja in vizija je bila s kolegi zgraditi nekaj večjega: skupnost, ki bi se skozi glasbo razvijala in povezovala v ustvarjalnih in pristnih odnosih.
Zdaj želim s tabo deliti pet spoznanj, ki mi jih je dalo to zahtevno, a hkrati bogato obdobje in se jih ne bi mogel naučiti iz nobene knjige.
#1 Struktura in fleksibilnost z roko v roki
Vsako poletje je bilo veliko administrativnega dela – razdeliti učence učiteljem, pregledati zasedenost učilnic, urediti prostore ... Na papirju je vse izgledalo popolno – dokler ni prišel prvi september in vse obrnil na glavo :) Takrat je bilo treba znotraj zastavljenega načrta v trenutku poiskati dobre rešitve.
Podobno je pri pouku kitare: pripravljen imam lahko zelo izdelan načrt ure in izbrane točno dolečene vaje za dosego zastavljenega učnega cilja. Vendar je lahko tisti dan učenec slabo razpoložen, utrujen ali preprosto nemotiviran za moje ideje. Takrat je pomembno, da se še vedno lahko oprem na zastavljeni načrt, a sem ga hkrati pripravljen prilagoditi. Spoznal sem, da se veliko naučim prav takrat, ko ostanem prilagodljiv in prožen.
“Spoznal sem, da se veliko naučim prav takrat, ko ostanem prilagodljiv in prožen.”
#2 Poslušaj, poslušaj, poslušaj
Spomnim se različnih situacij, ko so kolegi, starši ali učenci prišli k meni precej razburjeni. Namesto da bi takoj začel braniti svoj pogled na situacijo, sem se odločil najprej samo poslušati. Napetost je velikokrat popustila že s tem, da sem jih slišal v njihovi stiski. Prav tako se je tako hitreje pokazala resnična težava in rešitev zanjo.
Pri pouku kitare je enako: ko učenec reče »tega ne znam«, mu dam najprej priložnost, da mi natančneje razloži, kaj ga teži. S tem velikokrat čisto sam pride najprej do jasne definicije težave - in rešitev se ponudi kar sama.
#3 Štejejo majhne zmage
Kot ravnatelj sem si seveda želel uresničiti obsežne projekte in ideje, a največkrat so se me najbolj dotaknili prav preprosti trenutki. Spomnim se manjšega nastopa učencev v domu za ostarele. Zanj ni bilo bombastičnih oglasov, ni bil galadogodek na velikem odru, a ko sem videl pristno veselje in hvaležnost poslušalcev, sem vedel, da je to prava zmaga.
Tudi pri poučevanju kitare ne želim dajati pomena samo nastopom na velikih odrih ali nagradam na tekmovanjih, ampak so pogosto odločilne majhne zmage: ko učenec uspešno prebrodi težji del skladbe, najde svojo lastno interpretacijo ali ko sproščeno in ponosno zaigra pred domačimi. Ne pozabimo poudariti teh trenutkov in učenca posebej pohvaliti, saj bo s tem pridobil moč in motivacijo za nove izzive.
#4 Učitelj je tudi voditelj
Kot ravnatelj sem spoznal, da voditelj ni tisti, ki ima vedno prav, ampak tisti, ki ustvarja kulturo. V praksi pa sem videl, da to ni tako preprosto. Spremembe se ne zgodijo hitro in ljudje jih ne sprejmejo samo zato, ker jih nekdo želi. Tudi ko sem sam poskušal uvajati nove pristope, se je marsikaj premikalo počasneje, kot sem si želel. To mi je dalo dragoceno lekcijo: kultura raste postopoma, z majhnimi koraki in predvsem z zgledom, ki ga vztrajno živiš vsak dan.
Kot učitelj kitare vem, da velja enako v učilnici – učenci se učijo predvsem iz tega, kar začutijo v moji drži in skupnem odnosu, ne pa iz tega, kar jim govorim. Tako je tudi učitelj kitare voditelj - ne podaja samo znanja in spretnosti, ampak oblikuje celotno vzdušje in učno okolje.
“Spoznal sem, da voditelj ni tisti, ki ima vedno prav, ampak tisti, ki ustvarja kulturo. Kultura pa raste postopoma, z majhnimi koraki in predvsem z zgledom, ki ga vztrajno živiš vsak dan.”
#5 Vizija in potrpežljivost
Kot ravnatelj sem se zavedal, da je vizija nujna. Predstavljal sem si jo kot zastavo in sidro hkrati. Zastavo zato, ker je jasno kazala, kam želimo kot šola iti, z njo smo to tudi sporočali navzven. Hkrati pa je bila vizija moje notranje sidro: ko so se stvari zapletle, ko sem se izgubljal v administraciji ali v občutku, da se nikamor ne premaknemo, me je prav vizija držala pokonci.
Tudi pri pouku kitare imam kot učitelj vizijo – da učenec ne bo znal le odigrati nekaj pesmi, ampak bo v glasbi našel prostor zase, stik z drugimi, nekaj, kar ga bo spremljalo še dolgo. To je zastava, ki jo jasno kažem navzven, hkrati pa je tudi moje sidro. Ko pridejo dnevi, ko učenec ne vadi, ko sem utrujen ali ko se zdi, da ni napredka, me dviga vizija. In če jo imam jaz, jo lahko začuti tudi učenec.
“Tudi pri pouku kitare imam kot učitelj vizijo – to je zastava, ki jo jasno kažem navzven, hkrati pa je tudi moje sidro, ko pridejo napornejši dnevi.”
Ob zamenjavi ravnateljske pisarne za učilnico sem ugotovil, da sem ne glede na vlogo pravzaprav ves čas ostal učenec. Morda je ravno to najpomembnejša naloga vsakega učitelja – da tudi sam nikoli ne neha rasti.
Verjamem, da ima vsak učitelj svojo zgodbo in svoja spoznanja. Katera pa so tvoja – tiste lekcije, ki jih ni mogoče najti v učbenikih, ampak si jih prigaramo z izkušnjami? Vesel bom, če jih deliš z mano in z drugimi!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Ideje in novičke direktno v tvoj inbox. Pridruži se moji listi.