Kot otrok in mlad kitarist na držo pri igranju kitare sploh nisem bil pozoren. Veliko stvari se nisem zavedal, malo pa mi je bilo tudi vseeno (saj veš: veliko bolj kul je igrati napol zgrbljen na postelji). Danes imam tudi zato težave s hrbtenico in bolečinami v hrbtu. Vztrajno se jih poskušam znebiti, a je vse skupaj zoprno in dolgotrajno.
Nočem, da bi se mojim učencem zgodilo kaj podobnega, zato mislim, da je moja odgovornost in naloga, da jih kot učitelj izobražujem in osveščam o pomenu optimalne drže kitare za zdravje in dobro počutje.
Ne gre pa samo za preprečevanje bolečin med vadenjem in morebitne bolečine v prihodnosti, ampak ti dobra drža pomaga tudi bolje igrati - tukaj in zdaj.
Predstavljaj si, da moraš dvigniti težko vrečo krompirja in se tega lotiš tako, da se enostavno skloniš in jo vlečeš navzgor. To bo šlo zelo težko - pa še veliko možnosti je, da te bo usekalo v križu. Če pa izboljšaš tehniko, tako da se spustiš v kolenih in zravnan z napetimi trebušnimi mišicami poskusiš dvigniti vrečo, še vedno ne bo prav lahko, ampak veliko lažje in predvsem brez poškodb.
“Ne gre samo za preprečevanje bolečin med vadenjem in čez mnogo let, ampak ti dobra drža pomaga tudi bolje igrati - tukaj in zdaj.”
Zato je ustrezna drža pri igranju kitare tako pomembna in se ji pri svojem vadenju in poučevanju tako posvečam.
Sčasoma sem prišel do spoznanja, da je za dobro držo pomembnih 5 ključnih stvari: višina stola, velikost kitare, ustrezen pripomoček za podporo kitare, ustrezno notno stojalo in redno izvajanje preventivnih razteznih vaj.
#1 STOL
Pomembno je, da je prave višine. Če je prenizek, imamo noge previsoko, medenica se zvrne nazaj in naredimo okrogel hrbet. To ni v redu.
Če je stol previsok, pa se nam medenica zvrne naprej in hrbet naredi spet napačno okroglino (v drugo smer).
Da bi dobili raven hrbet, mora biti sedalo stola v višini kolen.
Ker otroci še rastejo (stoli pa ne več), je fino najti stol, pri katerem imamo glede na velikost otroka možnost spreminjati višino sedala.
Nekaj idej: Triptrap stol, kot ga ima večina Slovencev največkrat že doma. Klavirski stol, ki se enostavno dviga in spušča, a je žal precej drag. Pisarniški stol, ki se sicer vrti in ima koleščke (mogoče to koga preveč moti). V šoli pa lahko za najmlajše prosiš hišnika, da kakšnemu stolu prireže noge.
#2 VELIKOST KITARE
Velikokrat vidim, da čisto majhni otroci igrajo na normalno veliko kitaro. Da bi si lažje predstavljali, kaj za njih pomeni takšna kitara, sem izdelal kartonasti model v ustreznem razmerju. O-grom-na je.
Če pogledamo samo, kaj to pomeni za levo roko: vrat je tako širok, da s prsti komaj dosežem vse strune (osnovnih začetniških akordov skoraj ne morem prijeti). In to jaz kot profesionalec, kaj to šele pomeni za začetnike!
Uporaba kapodastra na petem polju se mi zdi samo delna rešitev. Res so prečke bliže ena drugi, strune pa so še vedno enako narazen. Pa tudi vrat je prav tako širok kot zgoraj, tako da razmerja med roko in vratom nikakor ne držijo in otrok še vedno le s težavo doseže vse strune.
Druga stvar, ki je za zečetnika s tako kitaro problematična, je velikost trupa. Jaz se lahko skoraj ves skrijem za kitaro in tudi desna roka težko seže čez trup in doseže ustrezno pozicijo.
Mislim, da je začetek učenja instrumenta že sam po sebi dovolj težek. Zakaj bi ga začetnikom še otežili s tako velikansko kitaro?
“Mislim, da je začetek učenja instrumenta že sam po sebi dovolj težek. Zakaj bi ga začetnikom še otežili s tako velikansko kitaro?”
#3 PODPORA ZA KITARO
Kitaro je treba podpreti v pravo višino za sproščeno igranje brez napetosti v čim bolj nevtralni drži telesa. To pomeni brez obračanja ram, napenjanja vratu in z zravnano hrbtenico.
V ta namen je na voljo veliko različnih pripomočkov, ki pomagajo držati kitaro (in telo) v ustreznem položaju.
Nekoč sem igral s pručko pod nogo, tako kot praktično vsi kitaristi. A sem ugotovil, da pri tem nastaneta dve težavi: medenica se zvrne nazaj in ukrivi hrbet (tako kot da bi prenizko sedel), poleg tega imamo tako dvignjeno samo eno nogo, kar ustvarja asimetrično držo in ukrivlja hrbtenico na eno stran. Ta možnost se mi torej ne zdi več tako primerna.
Danes je mogoče namesto klasične pručke dobiti več podpor, ki se namestijo pod kitaro, tako da nam ta sloni na nogi, obe stopali pa ostajata trdno na tleh. S tem poskušamo doseči čim bolj simetrično, poravnano držo, ki omogoča medenici in hrbtenici optimalno pozicijo.
Ena od takih podpor je Ergoplay v nekakšni obliki črke L ali Murata, ki v estetskem smislu ni najlepša zadeva, a dobro opravlja svoje delo.
“Bistvo dobre podpore je, da kitaro drži v položaju, ki nam omogoča čim bolj simetrično, poravnano držo medenice in hrbtenice.”
Meni do zdaj daleč najljubša podpora je Guitarlift, ki ga je zasnoval nemški kitarist Felix Justen. V osnovi je to pleksiplošča, ki se s priseski poljubno pritrdi na hrbtno stran kitare in z oblazinjeno okroglino počiva na nogi.
To je do zdaj edina podpora, nad katero sem res navdušen, tako da jo uporabljam sam in vsi moji učenci. Iskreno jo priporočam vsakemu kitaristu, začetniku ali bolj izkušenemu.
#4 NOTNO STOJALO
Pomembno je tudi, kam damo note. Moji učenci jih imajo velikokrat kar na postelji, zraven sebe na tleh ali na mizi in se pri branju sklanjajo in kukajo skozi vse mogoče luknje. S tem po nepotrebnem ustvarjajo asimetrično držo in napenjajo vratne mišice, od česar jih lahko začneta boleti vrat in hrbet.
Razumem, da nima vsak učenec možnosti imeti doma notnega stojala. Lahko pa se znajde s preprostimi rešitvami, kot je na primer namizno stojalo za note, ki se po vadenju lahko popolnoma zloži in pospravi v predal ali omaro.
#5 PREVENTIVNE VAJE
Zavedam se, da raztezne vaje niso neposreden del dobre drže, ampak k njej po mojih izkušnjah veliko pripomorejo.
Tudi če namreč vzorno upoštevamo zgornje štiri napotke, je na koncu drža, v kateri igramo kitaro, na žalost v svoji naravi še vedno neizogibno asimetrična. Torej tudi v tem primeru pride do manjšega krčenja nekaterih mišic, ki enostransko vlečejo tkiva v svojo smer.
Glede pogostosti izvajanja mislim, da nimajo pravega učinka, če jih opravljamo tu in tam, ampak jih je najbolje opraviti po vsakem vadenju oz. vsak dan.
Naj to ponazorim z jasnim primerom iz vsakdanjega življenja: nič čudnega se nam ne zdi, da si moramo za dobro ustno higieno zobe umivati vsak dan. Nihče ne misli, da bo zanjo zadostoval letni obisk zobozdavnika.
Tako je tudi pri igranju kitare: za zdravo telo ne bodo zadostovali obiski pri fizioterapevtu ali zdravniku, ampak je treba s pogosto vadbo skrbeti za dobro stanje mišic in skeleta.
S fizioterapevtko Melito Gole Kordiš, ki veliko dela prav z glasbeniki in njihovimi sprecifičnimi poškodbami in težavami, sva tako sestavila nabor preventivnih vaj, ki jih opraviš v petih minutah (skoraj kot umivanje zob). Smiselno jih je vključiti v pouk kot zaključni del vsake ure in tako nanje navaditi tudi svoje učence.
In še zaključna misel: učitelji smo odgovorni za izobrazbo in vzgojo učencev v zvezi z dobro držo. Mi jih moramo senzibilizirati za to temo, jim dati znanje in zavedanje, da je skrb za dobro držo pomembna pri skrbi za zdravo telo.
“Učitelji smo odgovorni za izobrazbo in vzgojo učencev v zvezi z dobro držo. Mi jih moramo senzibilizirati za to temo, jim dati znanje in zavedanje, da je skrb za dobro držo pomembna pri skrbi za zdravo telo.”
Imaš tudi ti izkušnje s posledicami slabe drže kitare? Vesel bom, če deliš svoje izkušnje z nami v komentar spodaj. Gotovo lahko z njimi pomagaš še komu!
Si želiš brati še več takih vsebin?
Če še nisi, se vpiši spodaj in enkrat na mesec ti bom poslal nekaj finega direktno v tvoj nabiralnik.